HDCP (High-bandwidth Digital Content Protection) – zaščita digitalnih vsebin

Prvo različico HDCP sta razvili podjetji Intel in Silicon Image leta 2000. Glavni cilj mehanizma HDCP je zaščita prenašanega digitalnega signala. Ta tehnologija onemogoča nedovoljeno tvorjenje kopij visoke ločljivosti, zato jo uporabljajo velike medijske družbe.

Tehnologija HDCP je pravno ščitena. Vsak proizvajalec naprav opremljenih s HDCP mora imeti zanjo licenco, ki je povezana z obveznostjo posebnega plačila. Poleg tega mora taka naprava izpolnjevati številne zahteve, postavljene od zgoraj. Na primer, ne more biti z njo možno delati kopij predvajanega materiala. Vsaka naprava z oznako logo HD Ready mora biti skladna s standardom zaščite podatkov HDCP. Priljubljene naprave, ki uporabljajo ta sistem zaščite, so predvajalniki Blu-Ray in TV rekorderji. Poskus ogleda filma na napravi, ki ne podpira standarda HDCP, se konča z neuspehom ali pa nastopi bistveno poslabšanje kakovosti predvajanih vsebine.

Sam proces šifriranja podatkovnega toka je precej zapleten in, na splošno povedano, temelji na primerjavi in izmenjavi varnostnih ključev med skupaj delujočimi napravami. Vsaka taka naprava ima edinstveni nabor 40 ključev in en glavni ključ, imenovan KSV, ustvarjen za konkretni sestav. Med verifikacijo naprav, si le-te izmenjujejo glavne ključe (KSV) ter seštevajo skupaj ostale ključe ter primerjajo vrednosti ustreznih bitov. Če je na obeh napravah rezultat skladen, se naveže šifrirana povezava s pomočjo zgoraj omenjenih ključev. Šifriranje signala se pojavi tokovno, predmet kodiranja je vsak piksel.

Tako sestavi 56-bitnih ključev, kot tudi 20-bitnimi ključev KSV, ki jih v naprave shranijo proizvajalci, so zaupne narave. Njihovo razkritje ima lahko pravne posledice. Poleg tega, če pride do razkritja ključev iz dane naprave, se njegov glavni ključ KSV uvrsti na seznam razveljavljenih. Ta seznam se tekoče dopolnjuje in namešča na novih diskih z materialom visoke ločljivosti.