Slabljenje voda na razdalji 100m

Najpogosteje uporabljani antenski kabel je koaksialni kabel. Imenuje se tudi "koaks" ali soosni kabel - zaradi svoje strukture.

Uporabni signal se prenaša po sredinski žici iz bakra. Vloga izolatorja je izolirati sredinsko žico od zaščite. Aluminijasta folija pa ustvarja dodatno zaščito kabla. Vloga opleta je, da izolira elektromagnetno polje, ki se ustvarja v sredinski žici, tako da ne seže navzven, tj. da ne moti delovanja drugih bližnjih naprav. Druga naloga zaščite je, da izolira uporabni signal od zunanjega motečega elektromagnetnega polja. Zaščita poveča odpornost na motnje in kabelsko presluševanje.

Pojav preslušavanja nastane, ko en kabel vpliva na drugega, kar povzroča pojav neželenih signalov na tem drugem kablu. To se kaže v izkrivljeni sliki v primeru TV-signala in daje vtis o nezadostni kakovosti signala.

Za zagotovitev pravilnega delovanja omrežja ne sme koaksialni kabel vnašati nobenega slabljenja. Vendar pa ima vsak element, ki se ga uporablja za prenos signalov, določene fizikalne in električne lastnosti, npr.

Valovno slabljenje, izraženo v decibelih na 100 m [dB/100m] je parameter, ki opredeljuje razmerje med močjo signala na začetku prenosne poti (kabla) in močjo signala na določeni razdalji od začetka prenosne poti (npr. 100 m).

Na slabljenje kabla vpliva njegova starost, vlažnost, frekvence oddajanega signala ter material, ki je uporabljen za sredinsko žico. Ne smemo pozabiti, da večja ko je frekvenca, močnejše je slabljenje (sl. 2). V izogib izgubam je treba uporabiti kakovostne koaksialne kable, kar pomeni višje stroške.

Sl. 2. Primer amplitudno-frekvenčne značilnosti slabljenja kabla na odseku 100 m na razponu od 0 do 2000 MHz

Slabljenje kabla je odvisno tudi od njegove strukture, natančneje od debeline in kakovosti uporabljenih materialov, kar neposredno vpliva na izgube v sredinski žici in dielektriku. Dodatne izgube zaradi eksploatacije (tako imenovana utrujenost materiala) so odvisne od absorpcije vlage in starosti kablov. Vendar predvsem slabitev prenosne linije določa frekvenco dela naprav, ki oddajajo in sprejemajo signal.

Valovna impedanca, izražena v ohmih [Ω] (beri om), je parameter, ki opredeljuje razmerje med izmenično napetostjo na vhodu in tokom, ki teče v njem. Valovna impedanca je neposredno odvisna od geometrije kabla, njegove strukture in materiala, iz katerega je izdelan. Običajno impedanca antenskih kablov znaša 50 Ω ali 75 Ω.

Obstaja tudi parameter, imenovan koeficient stoječega vala (s kratico KSV ali SWR - Standing Wave Ratio), ki določa stopnjo usklajenosti antene z napajalnim vodom. To je razmerje med največjo in najmanjšo amplitudo, zato je to brezdimenzijska vrednost. WFS lahko znaša od 1 do neskončnosti [∞].

Najbolj zaželena situacija je, ko je KSV = 1. To pomeni, da je impedanca antene enaka impedanci napajalnega voda.V tem primeru gre za impedancijsko usklajenost. Rezultat tega je prenos 100% moči signala - odboj uporabnega vala se ne pojavlja. Če pa KSV = 3, imamo odbitje 25% moči signala. V praksi je komunikacija možna v primerih do vrednosti KSV približno 2.

Večja ko je neusklajenost, večji del signala se vrne v oddajnik. Hkrati sprejme sprejemnik manjši del signala. Zato je v praksi izbor impedance zelo pomemben. V skrajnih primerih lahko neusklajenost impedance celo poškoduje stopnjo moči oddajnika.

Gostota opleta, izražena v odstotkih [%] - večja ko je vrednost gostote opleta kabla, večja je učinkovitost ščitenja. V praksi pomeni več žičk, ki sestavljajo oplet, boljšo gostoto opleta.

Učinkovitost ščitenja, izražena v decibelih [dB] - je opredeljena kot razmerje med vrednostjo električnega ali magnetnega polja brez zaščite ter vrednostjo električnega ali magnetnega polja zunaj kabla z zaščito. V praksi daje ustrezno visoka vrednost učinkovitosti zaščite možnost namestitve več koaksov enega poleg drugega ne da bi prihajalo do negativnih vzajemnih vplivanj med njimi.

Slabljenje koaksialnih kablov in gostota njihovega opleta sta zelo pomembna pri električnih napeljavah v stanovanjskih stavbah. Na takšnih mestih je treba pri izbiri kablov za napeljave upoštevati veljavno Uredbo Ministra (RP) za infrastrukturo z dne 22. aprila 2002 (položaj Ministra za infrastrukturo je obstajal do 31. oktobra 2005, po tem datumu njegove pristojnosti vrši Minister za infrastrukturo in gradbeništvo) o tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati zgradbe in njihova lokacija (prečiščeno besedilo objavljeno v Ur. listu RP 2015 točka 1422).

Za ta članek je najpomembnejša 6. točka § 192f, ki informira, da je treba v zbirni antenski napravi za sprejem digitalnih televizijskih in radijskih programov, ki se oddajajo prizemno, uporabiti naslednje: "koaksialni kabli kategorije RG-6 ali višje, izvedene v razredu A, vsebujoči dvojni zaslon - aluminijasto folijo in oplet z gostoto najmanj 77% ter bakreno žico z notranjim premerom najmanj en milimeter, pri čemer slabljenje vsake izmed poti iz koaksialnih kablov ne sme presegati 12 dB pri frekvenci 860 MHz".

Prednosti koaksialnih kablov:

Slabosti antenskih kablov: